Društvo GRS Jesenice


Objavil/a: Andrej Babič, nedelja, 21. februar 2016

Belska planina

Od nekdaj mi je za dostop do tega dela Karavank najbolj simpatična pot mimo Savskih jam in čez Markelnovo planino.
Upal sem, da je že kdo potegnil "špuro" a žal je bilo upanje prazno. Pa tudi ta žal, se je kasneje izkazal za neupravičen strah, saj so razmere dovoljevale udobno hojo brez pretiranega vdiranja. Vse do stika s potjo, ki pripelje preko pustega rovta, sem hodil na sveže, od tod naprej pa udobna špura vse do pastirske koče in tudi naprej do vrha. Pri kontejnerju nas je bilo ravno za prste ene roke, nekaj jih je še prihajalo, a posebne gužve ni bilo. Razgledi pa kot vedno čudoviti.

Smuka nazaj do koče ni bila ravno nek presežek. Pust sneg, ki je bolj kot ne cukal in zaviral. Je pa snega kar precej, saj so pobočja kar lepo zalita. Ali pa ob zadnjem sneženju veter ni bil premočan in je sneg zato lepo pokril rušje. Pri pastirski sem še enkrat nalepil pse in se vzpel do roba nad Korenščico in se levo ob robu spustil vse do pobočij nad sedlom Kočna. V časih, ko še ni bilo ceste, smo za dostop vedno uporabljali to varianto, ki pa je bila, vsaj v delu nad sedlom Kočna, praviloma spihana in za smučanje prav nič prijetna. Danes pa za spremembo razmere za vriskat. Pršiča ravno toliko, da je bilo vijuganje res uživaško in to praktično vse do Markelnove planine. Po cesti nazaj je pa tudi šlo ravno toliko, da ni bilo potrebno sitno porivanje.

Spet en lep dan!
http://www.grs-jesenice.org 18. 12. 2018