Včeraj sva se z Uršo dogovorila, da bi skupaj šla na malo daljšo turo. Predlagal sem Kukovo Špico, saj je dokaj lahek pristop na njen vrh tudi, če bi bilo na vrhu malo snega. Seveda se je Urša strinjala, saj tudi ona še ni bila nikoli na njenem vrhu. Zvečer sem omenil še Gorazdu, saj že nekaj časa nisva šla skupaj v hribe in tudi on je bil za, zato smo se zjutraj ob 7:30 iz ceste pod Črlovcem odpravili proti njenem vrhu. Vreme ni ravno obetalo najboljše, saj so bili hribi nad višino 1600 m v oblakih. Po lepi lovski stezici smo bili kmalu na vrhu grabna Črlovec in na levo prečili graben. Pot se nato postavi kar v breg in na vrhu skoka, približno na višini 1800 m je pokukalo sonce, ki nas je grelo do Gulc in dalje do vrha Kukove špice. Pot na vrh je od izhodišča kopna zato je cepin ostal na nahrbtniku. Popolnoma drugačne razmere so za na Škrnatarico, saj je grapa v celoti zalita s snegom.  Na vrhu smo uživali v izredno toplem vremenu in popolnem brezvetrju. Malo smo pofotkali okliške hribe, si privoščili malico in se malo odžejali. Vsi vrhovi so bili obsijani s soncem, razgledi pa so segali daleč do Snežnika. Njegov vrh je daleč naokoli edini kukal iz megle. Sestopili smo po isti poti nazaj in bili ob 13 uri pri vozilu.  Lep dan je bil in lepo smo se imeli.