V sredo zjutraj štartava okoli osme ure, kar je nekoliko pozno za najine pojme in za pričakovane temperature. Računala sva na zajtrk ob 6. uri, a je bil žal to račun brez krčmarja, saj se vrata jedilnice odpirajo šele ob 7. uri. Ta ura zamude se je potem še najbolj poznala pri vzponu na Bohinjska vratca, kjer nama je sonce pošteno kurilo v glavo.

Razmere za hojo sicer ves čas optimalne, tako da niti srenačev nisva nikjer potrebovala. Je pa na splošno snega malo in ob temperaturah, kakršne se obetajo v teh dneh, previdnost pri smučanju ne bo odveč. Še posebej na bolj osončenih krajih, smuči kar pošteno vleče proti dnu, ker pa je snega malo, tudi skrita presenečenja v obliki trdih kamnin niso tako redka. Za razliko pa so bila senčna in soncu manj izpostavljena pobočja, kljub toplemu dnevu, še vedno trda, a za smuko kar prijetna. Edino pod Draškimi vrhovi je bil sneg precej mešane sorte – še največ nepredelanega z nekaj ne preveč moteče skorje, do kakšnega prijetnega odseka ravno prav odjenjane klože.