Objavil/a: Marko Štojs, četrtek, 10. april 2025, ogledov: 233

Gruzija 2025

Turna smuka v Svanetiju

Prvi dan na Lahla pass, kjer zaključimo na še varnem grebenu pod goro, ki na zemljevidu nima napisanega imena. Zaradi visokih temperatur so južna pobočja spontano plazila tudi nad 3000m, zato smo v dolino odvijugali po Z pobočju, nato skozi gozd, ki je bil pregost za kakšne spodobne zavoje, nižje po in ob poti, ki nas je na koncu pripeljala do izvira mineralne vode. Komur vonj vode ni bil preveč močan, je napolnil steklenico, peš odvandramo še par sto metrov do vasi kjer nas pozdravijo psi in naš prevoznik.

Drugi dan je bil naš cilj Guli pass. Iz Mestie se odpeljemo do vasice Mazeri in krenemo proti vzhodu v smeri prelaza. V dolini snega ni v izobilju, a najdemo zvezne prehode, da smuči ni potrebno nositi. Višje se razmere precej popravijo, a tudi na Z strani temperature naredijo svoje. V zgornjih nadstropjih hriba naredimo nekaj prav lepih zavojev (jaz sem zaradi žuljev zaključil 100m nižje), se ustavimo pri cerkvici nadangelov iz 8. stoletja na malici, nato pa do avtomobila z enim snemanjem smuči.

Na tretjo turo je šel drug vodnik, saj je Shako moral urediti orožno dovoljenje za podedovano puško. Šlo se je na 2500m visoko goro zahodno od Mazerija katere ime ne vem (na zemljevidu ni napisano). Kako je bilo sem zvedel od udeležencev, saj sem jaz lizal rane (beri: žulje). Kot prejšnje dni se je vozilo izredno moker pršič…

Za četrto turo smo naredili premik v Ushguli, kjer smo se nastanili v »hotelu« Agra. Ushguli v bistvu sestavljajo tri vasice ( mi smo v Murkmeliju), od katerih je srednja pod UNESCO-vo zaščito. Po kavici jo mahnemo na hrib J od vasice. Končamo malček višje od 3000m, a kot po navadi gora nima imena, imenujejo jo kar po bližnjem prelazu Gvibari. Verjamem, da se tudi bližnjim vrhovom enako piše. Poiščemo čim varnejše strmine s čim manj mokrim pršičem in smo kar navdušeni nad smučarijo glede na razmere. Po povratku smo do večerje imeli še čas, pa smo šli na špancir do višje ležečih vasic. Zanimiva, na čase tudi na moč neokusna kombinacija nekaj stoletij starih stavb in pa novih gradenj. Nisem opazil, da bi se kaj dosti ubadali z obnovo starega. Ko se vrnemo nazaj v hotel z grozo ugotovimo, da nam je poljska ekipa turašev izpraznila hladilnik, saj so brez sramu pustili eno samo steklenico. A se gostitelj izkaže in od nekod pripelje nadomestno tekočino.

Peta tura se je pričela v levi dolini za zgornjo vasico. Tam je celo ena mini vlečnica za katero je Shako zatrjeval, da deluje. Cilj je bil 3242m visoka gora J od Lagem passa. Imena na zemljevidu nisem našel, a menim, da bi Shako rekel, da je to Lagem. Tura je bila najdaljša po kilometrih, saj smo kar nekaj časa pretepali ravnino, preden smo odvili levo navkreber. Ta ravnina je bila sploh odveč na povratku. Na desni strani smo pa opazovali plazovino, ki se je dan prej iz vršnega grebena gore prebila do reke. Na žalost je v zgornjem delu plaz odnesel štiri španske turaše, trije so uspeli pobegniti, turašici pa navkljub hitri intervenciji ni bilo pomoči. Shako je komentiral, da bi se v ta del gore podal edino v skrajno optimalnih pogojih. No, mi smo se z našega vrha na strmejših delih držali varnega grebena. Zgoraj spet nekaj lepe smučarije, spodaj pa kot vse dni – na moč razmočen pršič. Na južni strani smo poiskali prehode, ki so nas pripeljali najdlje po dolini, nato nataknemo pse in se vrnemo do avtomobila.

Šesta tura zadnji dan našega bivanja v Svanetiju je bila spet takoj od našega prebivališča v smeri proti Gvibariju, a smo že prej odvili desno. Meni so se nad gozdno mejo spet oglasili žulji in sem obrnil, očitno zaskrbljeni vaški čuvaj pa me je spremljal do doline. Ostali do vrha in nazaj v vas, kjer smo bili kmalu pripravljeni za povratek v Mestijo. Šofer je zamujal, ker se je na cesto prikotalilo kamenje, pa je čakal mehanizacijo, da očisti cesto.

V Mestiji med čakanjem na večerjo pospravimo vso opremo, ki smo jo tam pustili in gremo še v vas na kofe. Po večerji se počasi napokamo v našo Delico, naredimo po vasi še en krog, da šofer najde dodatne trakove za pritrditev torb na strehi, in se počasi odzibamo nazaj proti letališču v Kutaisiju. Vsa pot in čakanja trajajo do poldneva naslednji dan, ko prispemo v BTC, kjer ima Franci svoj prevoz, nas pa je počakal Igor P. z društvenim Landcruiserjem.

Kaj smo doživeli vsi, ki smo v Gruzijo potovali prvič (pozimi)? Hribov je v Svanetiju precej, precej več, kot smo jih vajeni, so višji, obdani z ledeniki, a vseeno do neke mere (višine) dostopni za turno smuko. V vsakih razmerah se najde varna smuka, če je izbran pravi hrib in orientacija. Za pršičarjenje smo bili kak mesec prepozno, za več dnevne ture čez prelaze, pa mogoče še kak teden prezgodaj. Pohvalit moram našega vodnika, ki je izbral optimalne ture glede na razmere. Navaditi se je treba na razdrapane poti, ki jim domačini pravijo cesta, verjetno nekaj časa ne bom nergal nad našimi, ki so vzgled vzdrževanja v primerjavi s tistimi tam. Gostiteljev v Mestiji in Ushguliju ne morem prehvalit, saj je zgledalo, kot da tekmujejo kdo bo pripravil čim več, čim boljše hrane in bil bolj prijazen. Shako je povedal, da imajo za namene reševanja samo en helikopter, ki je stacioniran v Tbilisiju. Kar pomeni, da potrebuje eno uro, da pride v Svaneti. Vsaj gorivo lahko dotoči na lokalnem letališču v Mestiji. Med poletno sezono na kritičnih mestih postavijo šotore v katerih dežurajo poljski reševalci. Pozabil sem kdo financira ta projekt in kako se imenuje.

Na koncu še enkrat hvala Igorju P. za prevoz na Jesenice in pa članom/icam društva za sofinanciranje naše ture.