Objavil/a: Robert Sušanj, sobota, 4. februar 2017, ogledov: 2585

Skupna vaja GRS Jesenice in GRS Beljak v pogorju Tauern

Ideja o oživitvi prekomejnega sodelovanja s kolegi iz Beljaka je tlela že dolgo. Že nekaj časa nazaj so bili vzpostavljeni stiki, vendar pa so prvi dogovori o skupni vaji zaradi objektivnih razlogov žal padli v vodo. Nismo odnehali. Predlagali smo nove termine, inštruktorji iz obeh strani meje pa so se dogovarjali o vsebini. V soboto 4. februarja 2017 smo se končno dobili. Gostitelji, člani GRS Beljak so nas povabili, da skupaj obnovimo znanje iz zimskega reševanja v pogorju Tauren, v bližini znanega smučarskega središča Flachau.

Tako se nas je v zgodnjem sobotnem jutru dvanajst jeseniških reševalcev odpravilo na pot k našim prekomejnim prijateljem. Sprejeti smo bili z odprtimi rokami in ves čas smo se počutili izjemno dobrodošlo. Že na izhodiščni točki smo se razdelili v tri mešane skupine, določeni so bili tudi vodje, po eden iz vsake postaje.

V treh skupinah smo se nato s turnimi smučami odpravili na lokacijo vaje, ki je bila pri gorski koči Südwiener Hütte na višini 1802 m. Po dveh urah hoje smo jo dosegli. Izmenoma smo se menjavali pri nošnji opreme, ob tem pa navezovali medsebojne stike. Pogovor je nanesel tudi na zanimivosti glede organiziranosti in reševalnega dela. Tako smo izvedeli, da imajo okoli 40 operativnih reševalcev, da imajo za akcije le eno kombinirano vozilo, za katerega največ sredstev nameni lokalna skupnost, da usposabljanje za reševalca poteka 2 leti, v tem času pa mora kandidat opraviti štiri teden dni dolga usposabljanja, na zaključku vsakega pa sledi izpit, da ima postaja letno okoli 50 intervencij in šest podobnih vaj itn.

Po prihodu na lokacijo nismo izgubljali časa in smo se takoj lotili dela.

Postavljene so bile tri točke. Na dveh so delo vodili inštruktorji iz Beljaka, na eni pa naš inštruktor. Na vaji smo skupaj preverili znanje dela na plazišču (sondiranje, odkopavanje), preverili smo organizacijo iskanja zasutih, od tega enega brez žolne, ki ga je moral najti pes, ter dveh, ki sta pri sebi imela žolne in jih je bilo z žolnami potrebno locirati, odkopati in jima nuditi prvo pomoč. Enega od njih je bilo potrebno tudi oživljati, potem pa z akijem odpeljati do reševalnega vozila.

Zanimivo je bilo opazovati medsebojno sodelovanje v mešanih skupinah, kjer pa nam jezik posebnih težave ni delal. Tudi tehnike iskanja in reševanja se veliko ne razlikujejo, zato je vse skupaj teklo izjemno gladko in tekoče ter v obojestransko zadovoljstvo.

Vajo smo s skupno analizo in kosilom zaključili v koči. O vaji so spregovorili vsi vodje skupin ter oba vodja inštruktorjev, ki sta bila tudi avtorja scenarija. Ob tem je naš vodja inštruktorjev Darko, avstrijske kolege že povabil na naslednjo skupno vajo, ki bo pred poletjem na našem postajnem območju in bo namenjena organizaciji dela reševalcev v iskalni akciji. Po zahvali našega načelnika, smo se nadvse prijateljsko razšli in odpravili proti dolini.

Domov smo se odpeljali z dobrimi občutki. Obnovili smo pomemben del reševalne tehnike, spoznali nove prijatelje in se dogovorili za nadaljnje sodelovanje. Glede na to, da si delimo dolgo in dokaj zahtevno mejo med postajama, obstaja možnost, da se bomo kdaj morali skupaj izkazati tudi v reševalni akciji. Tudi zaradi takšnih usposabljanj verjamemo, da bomo takrat skupaj delovali uspešno in učinkovito.

Reševalci obeh postaj smo prosto soboto namenili skupnem usposabljanju. Usposabljanju za pomoč tistim, ki jo bodo potrebovali. Nesreča ne pozna državnih meja, naj jih tudi pomoč ne!