Objavil/a: Marko Štojs, petek, 10. maj 2024, ogledov: 634

Islandija 2024

Namesto v Iran smo šli na Islandijo

V nedeljo smo se zbudili v megleno, sneženo in vetrovno jutro. Po dopoldanskem presedanju v bungalovu smo se odločili da je tega zadosti. Gremo ven, kar bo pa bo. Eni na špancir v vas, drugi s smučmi na nogah na vaško smučišče Skíðasvæði Dalvíkur. Na moč uporabna je ograja na eni strani smučišča, ker je bila to edina oporna točka po kateri smo se lahko orientirali. Priprava na smuk v dolino je bila bolj v stilu »pazi, da ti veter česa ne odnese«, smuka pa pluženje, prekopicovanje in vse kar spada zraven. Zanimivi del ture je bil nato iskanje pajdašev v vasi. Po zasneženih pločnikih smo se na smučkah z upoštevanjem vseh cestnoprometnih predpisov prebili do vaške gostilne Kaffihûs Bakkabrædra. Oštirka poljskih korenin je razumela kaj je to črno pivo, pa se nam ni bilo bati žeje zaradi jezikovnih preprek. Nato pa v jacuzzi, ki smo ga imeli na terasi bungalova.

Ponedeljkovo jutro ni obetalo kaj boljšega vremena od nedeljskega. A človek ne gre tako daleč, da bo ves dan negoval plavalno kožico v bazenčku. Zato jo peš krenemo (en avto nam je zamedlo) proti smučišču, nad njim pa naprej na Bőggvisstaðafjall, 773 m visok hrib, ki je na vrhu raven. Zato smo se v megli in difuzi težko odločili, če smo na vrhu ali ne. V vrhnjem delu spusta je spet sledilo tipanje, pluženje, prebračanje čez napihane zastruge, spodnji del pa je bil tako dober, da smo nekateri ponovili vzpon po smučišču. Sledila je seveda nega telesa in hidracija – v jacuzziju.

V torek so nam s frezo očistili pot do glavne ceste, zato smo imeli na voljo dovolj vozil, za premik na drugo stran vasi. Glede parkiranja islandski policaji očitno niso kaj prida natančni, zato je zarinjenje avta v sneg na robu ceste dovolj, da nikogar ne moti. Naš cilj je bil Karlsarfjall, 988m visok vrh s katerega nam je Mitja obljubljal čudovite razglede na fjord in okoliške vrhove. Spet nam je gosta megla na vrhu preprečila, da bi turi dali čisto petko, razgledov ni bilo, prevračanja čez zastruge smo se že navadili. Ko pridemo iz megle pa smučarija za vriskat. Tako dobro, da so eni najlepši del ponovili. Prevoze nazaj je bilo seveda najlažje koordinirati tako, da je bilo zborno mesto vaška gostilna. Od tam pa spet – seveda v jacuzzi.

Za sredo, ki je obetala najlepše vreme, nam je Mitja namenil turo na Almeninngshnakki, 929m visok hrib na grebenu, ki loči dva manjša fjorda Héðinsfjörður in Siglufjörður. Potrebno je malo dodatne logistike, saj je treba en avto peljati skozi predor na cilj ture, ostale smo parkirali na izhodišču. Krenemo najprej zlagoma v podaljšek fjorda, nato desno v dolino v zatrepu katere se človek počasi mora odločiti, na kateri vrh se bo povzpel. Naš je bil skrajno desni. Dosežemo ga po grebenu, pred tem pa se ustavimo na sedlu s katerega se nam odpre pogled v dolino po kateri se bomo kasneje spustili navzdol, v daljavi pa še rob Grendlandije. S sedla je samo še streljaj do vrha, kjer pripada malica. Spet se eni odločimo za spust najprej na stran prihoda (eni nižje, drugi višje), sledi vzpon nazaj na sedlo, nato pa vsi proti Siglufjörðurju. Spust nam je ponudil odlično pršičarjenje, saj na severni strani sonce še ni ojužilo snega. Na cilju ugotovimo da tistih, ki imajo ključe od avtov na drugi strani predora še ni, zato sta Robi in Nino rešila zadrego z obiskom bližnjega Vínbúðina (prodajalne piva). Z nasmehom na ustih se vrnemo v Dalvík. Večini nam je bilo dovolj, dolg dan pa je Klemena prepričal še v večerno turo na hrib za našim bungalovom.

Četrtek je na žalost spet prinesel meglo in difuzno svetlobo nad katero nismo bili ravno navdušeni in smo hribe gledali samo na slikah. Konec tedna se je obetalo še poslabšanje s sneženjem. Islandski cestarji znajo biti včasih muhasti in ceste ne splužijo, pač pa samo zaprejo. Zato smo se odločili biti na varni strani in kreniti v Reykyavik že isti dan. Spet smo na poti nazaj obredli vse fjorde in jim dodali še nekaj novih, slapove, vulkane in nekaj lokalnih znamenitosti. Nočni Reykyavik pa je minil kakor komu.

V petek smo čas pred odhodom izkoristili za različne oglede, namenili smo se tudi proti vulkanu, ki je aktiven, a ker so nas na poti proti Grindavíku pričakovano obrnili na varni razdalji, smo se namenili na južno obalo, kjer je bil postavljen prvi svetilnik na Islandiji, ki se je v potresu podrl, blizu pa so postavili novega (Reykjanesviti). Ogreli in nadihali žvepla smo se pri gejzirju Gunnuhver, se ustavili na tektonski prelomnici med Evrazijsko in severnoameriško tektonsko ploščo, potem pa se odpeljali na črpalko, kjer smo bili dogovorjeni za zborno mesto. Dotočili smo gorivo, vrnili vozila, na letališču nakupili še nekaj daril, nato pa odleteli proti Milanu. Večerni let se je nadaljeval z nočno vožnjo s kombijem, ki nas je čakal na milanskem letališču.

Izlet se je končal na parkirišču na Hrušici, od koder smo že velikokrat šli na turno smuko.

Kaj je dobro vedeti, česa se navaditi, ako se turaš nameni na Islandijo? Vreme se menja hitreje kot napoved, ne nujno vedno na slabše in ne nujno skladno z napovedjo. Na destinaciji se je pametno čim prej spoznati z lokalnim hribom, po katerem se lahko vedno varno smučaš, tudi kadar razmere ne dopuščajo izvedbo daljše ture na neznanem hribu. Voda iz pipe ima vedno vonj po žveplu, a je čisto okusna za pitje, ko se je navadiš. Vožnja z ježevkami je lahko varna in hitra tudi po zaledeneli cesti. Zvečer večkrat poglej v nebo, mogoče te osreči s polarnim sijem – auroro borealis. Piha vedno, včasih bolj, včasih še bolj, zato je pametno imeti pri roki vetrovko, posebno smučarska očala so na moč priročna tudi na pešpoti v trgovino. Upoštevaj, da zavarovanje ne krije škode, ki jo na avtu povzroči veter (če ti vrata zapogne v drugo smer, kot je to predvidel proizvajalec). Voda v jacuzziju zna biti tudi prevroča, zato vedno preveri, če je potrebno vanj vreči lopato ali dve snega.  Po navadi je dobro, če obvladaš lokalni jezik, a na Islandiji vsi govorijo tudi angleško, gostinci so večinoma Poljaki, prva oseba, ki nas je na poti v Dalvík na črpalki ogovorila, pa je vprašala: »Odakle ste momci?«

Delček Islandije smo doživeli Igor Z., Andrej, Jernej in Mare, pridružila sta se nam še Klemen in Nino. Vtise strnil Mare