Okraski, foto: Igor Zalokar
Trojčki, foto: Andrej Babič
Večerno sonce
Razgled, foto: Igor Zalokar
Akcija
Očak s podaniki, foto: Andrej Babič
Sobivanje, foto: Igor Zalokar
Julijci na dlani, foto: Andrej Babič
Iskanje
NOVICE    

Objavil/a: Marko Štojs, petek, 10. maj 2024, ogledov: 365

Islandija 2024

Namesto v Iran smo šli na Islandijo
Zgodba se je pričela že lani, ko smo se člani/ice odločili, da v sklopu praznovanja 100-letnice društva, organiziramo odpravo. Izmed predlogov, ki jih je zbiral Miha Ž, je zmagal Damavand. Prijave in priprave so stekle, letalske karte so bile rezervirane, splet okoliščin je bil pa tak, da smo se po novem letu odločili, da odpravo prestavimo za eno leto.
Štirje od prijavljenih, ki smo si že rezervirali dopust, smo se odločili, da ne gremo na šiht, ampak raje nekam smučat. In je padla ideja o Islandiji. Tam ni bil še nihče od nas, videti in raziskati nekaj novega, nam je pa vsem v veselje. Minimalno število članov za organizacijo je bilo šest, zato je Andrej povabil še dva zagreta turaša z Jesenic.
V začetku aprila, ko so se pri nas temperature dvignile čez 20°C, smo krenili v Ljubljano na zbirno mesto, od tam pa na letališče Franza Liszta pri Budimpešti. Večerni let proti Reykjaviku je bil zanimiv v tem, da smo odleteli ob sončnem zahodu, le tega smo spet dohiteli pred pristankom na Keflaviku. Pogled na aktivni vulkan, ki še vedno bruha, nam je popestril pristajanje. Logistika prevzema najetih vozil jim očitno precej šepa, zato smo v Bifrőstu legli k počitku šele okrog treh.
Po zajtrku smo se odpeljali proti Dalvíku, ki je bil naš dom naslednjih šest dni. Mitja, ki je bil vodja poti, je predlagal, da glede na čas, ki nam je na razpolago za pot na sever Islandije, ne gremo po najkrajši poti, ampak si ogledamo vse fjorde polotoka Troll na severu, kjer so potencialni tereni za smučanje.
Po res ležerni panoramski vožnji, popoldan prispemo v Dalvík, najdemo Höfði bungalove in se namestimo. Seveda so nam prehitro zaprli edino trgovino v vasi, zato smo po kruh morali v "bližnji" Akureyri. Ker smo bili že ravno tam, pa smo se odpeljali do ponovno "bližnjih" slapov Goðafoss in našli edini plačljivi del islandskega cestnega omrežja - Hvalfjarðargöng Tunnel.

V nedeljo smo se zbudili v megleno, sneženo in vetrovno jutro. Po dopoldanskem presedanju v bungalovu smo se odločili da je tega zadosti. Gremo ven, kar bo pa bo. Eni na špancir v vas, drugi s smučmi na nogah na vaško smučišče Skíðasvæði Dalvíkur. Na moč uporabna je ograja na eni strani smučišča, ker je bila to edina oporna točka po kateri smo se lahko orientirali. Priprava na smuk v dolino je bila bolj v stilu »pazi, da ti veter česa ne odnese«, smuka pa pluženje, prekopicovanje in vse kar spada zraven. Zanimivi del ture je bil nato iskanje pajdašev v vasi. Po zasneženih pločnikih smo se na smučkah z upoštevanjem vseh cestnoprometnih predpisov prebili do vaške gostilne Kaffihûs Bakkabrædra. Oštirka poljskih korenin je razumela kaj je to črno pivo, pa se nam ni bilo bati žeje zaradi jezikovnih preprek. Nato pa v jacuzzi, ki smo ga imeli na terasi bungalova.

Ponedeljkovo jutro ni obetalo kaj boljšega vremena od nedeljskega. A človek ne gre tako daleč, da bo ves dan negoval plavalno kožico v bazenčku. Zato jo peš krenemo (en avto nam je zamedlo) proti smučišču, nad njim pa naprej na Bőggvisstaðafjall, 773 m visok hrib, ki je na vrhu raven. Zato smo se v megli in difuzi težko odločili, če smo na vrhu ali ne. V vrhnjem delu spusta je spet sledilo tipanje, pluženje, prebračanje čez napihane zastruge, spodnji del pa je bil tako dober, da smo nekateri ponovili vzpon po smučišču. Sledila je seveda nega telesa in hidracija – v jacuzziju.

V torek so nam s frezo očistili pot do glavne ceste, zato smo imeli na voljo dovolj vozil, za premik na drugo stran vasi. Glede parkiranja islandski policaji očitno niso kaj prida natančni, zato je zarinjenje avta v sneg na robu ceste dovolj, da nikogar ne moti. Naš cilj je bil Karlsarfjall, 988m visok vrh s katerega nam je Mitja obljubljal čudovite razglede na fjord in okoliške vrhove. Spet nam je gosta megla na vrhu preprečila, da bi turi dali čisto petko, razgledov ni bilo, prevračanja čez zastruge smo se že navadili. Ko pridemo iz megle pa smučarija za vriskat. Tako dobro, da so eni najlepši del ponovili. Prevoze nazaj je bilo seveda najlažje koordinirati tako, da je bilo zborno mesto vaška gostilna. Od tam pa spet – seveda v jacuzzi.

Za sredo, ki je obetala najlepše vreme, nam je Mitja namenil turo na Almeninngshnakki, 929m visok hrib na grebenu, ki loči dva manjša fjorda Héðinsfjörður in Siglufjörður. Potrebno je malo dodatne logistike, saj je treba en avto peljati skozi predor na cilj ture, ostale smo parkirali na izhodišču. Krenemo najprej zlagoma v podaljšek fjorda, nato desno v dolino v zatrepu katere se človek počasi mora odločiti, na kateri vrh se bo povzpel. Naš je bil skrajno desni. Dosežemo ga po grebenu, pred tem pa se ustavimo na sedlu s katerega se nam odpre pogled v dolino po kateri se bomo kasneje spustili navzdol, v daljavi pa še rob Grendlandije. S sedla je samo še streljaj do vrha, kjer pripada malica. Spet se eni odločimo za spust najprej na stran prihoda (eni nižje, drugi višje), sledi vzpon nazaj na sedlo, nato pa vsi proti Siglufjörðurju. Spust nam je ponudil odlično pršičarjenje, saj na severni strani sonce še ni ojužilo snega. Na cilju ugotovimo da tistih, ki imajo ključe od avtov na drugi strani predora še ni, zato sta Robi in Nino rešila zadrego z obiskom bližnjega Vínbúðina (prodajalne piva). Z nasmehom na ustih se vrnemo v Dalvík. Večini nam je bilo dovolj, dolg dan pa je Klemena prepričal še v večerno turo na hrib za našim bungalovom.

Četrtek je na žalost spet prinesel meglo in difuzno svetlobo nad katero nismo bili ravno navdušeni in smo hribe gledali samo na slikah. Konec tedna se je obetalo še poslabšanje s sneženjem. Islandski cestarji znajo biti včasih muhasti in ceste ne splužijo, pač pa samo zaprejo. Zato smo se odločili biti na varni strani in kreniti v Reykyavik že isti dan. Spet smo na poti nazaj obredli vse fjorde in jim dodali še nekaj novih, slapove, vulkane in nekaj lokalnih znamenitosti. Nočni Reykyavik pa je minil kakor komu.

V petek smo čas pred odhodom izkoristili za različne oglede, namenili smo se tudi proti vulkanu, ki je aktiven, a ker so nas na poti proti Grindavíku pričakovano obrnili na varni razdalji, smo se namenili na južno obalo, kjer je bil postavljen prvi svetilnik na Islandiji, ki se je v potresu podrl, blizu pa so postavili novega (Reykjanesviti). Ogreli in nadihali žvepla smo se pri gejzirju Gunnuhver, se ustavili na tektonski prelomnici med Evrazijsko in severnoameriško tektonsko ploščo, potem pa se odpeljali na črpalko, kjer smo bili dogovorjeni za zborno mesto. Dotočili smo gorivo, vrnili vozila, na letališču nakupili še nekaj daril, nato pa odleteli proti Milanu. Večerni let se je nadaljeval z nočno vožnjo s kombijem, ki nas je čakal na milanskem letališču.

Izlet se je končal na parkirišču na Hrušici, od koder smo že velikokrat šli na turno smuko.

Kaj je dobro vedeti, česa se navaditi, ako se turaš nameni na Islandijo? Vreme se menja hitreje kot napoved, ne nujno vedno na slabše in ne nujno skladno z napovedjo. Na destinaciji se je pametno čim prej spoznati z lokalnim hribom, po katerem se lahko vedno varno smučaš, tudi kadar razmere ne dopuščajo izvedbo daljše ture na neznanem hribu. Voda iz pipe ima vedno vonj po žveplu, a je čisto okusna za pitje, ko se je navadiš. Vožnja z ježevkami je lahko varna in hitra tudi po zaledeneli cesti. Zvečer večkrat poglej v nebo, mogoče te osreči s polarnim sijem – auroro borealis. Piha vedno, včasih bolj, včasih še bolj, zato je pametno imeti pri roki vetrovko, posebno smučarska očala so na moč priročna tudi na pešpoti v trgovino. Upoštevaj, da zavarovanje ne krije škode, ki jo na avtu povzroči veter (če ti vrata zapogne v drugo smer, kot je to predvidel proizvajalec). Voda v jacuzziju zna biti tudi prevroča, zato vedno preveri, če je potrebno vanj vreči lopato ali dve snega.  Po navadi je dobro, če obvladaš lokalni jezik, a na Islandiji vsi govorijo tudi angleško, gostinci so večinoma Poljaki, prva oseba, ki nas je na poti v Dalvík na črpalki ogovorila, pa je vprašala: »Odakle ste momci?«

Delček Islandije smo doživeli Igor Z., Andrej, Jernej in Mare, pridružila sta se nam še Klemen in Nino. Vtise strnil Mare

Fotogalerija

Avtor/ica: Marko Štojs

Islandija 2024

Turna smuka na polotoku Troll



 
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
 

Zadnje novice

Sorodne organizacije 

© Društvo GRS Jesenice, 2024